Hribopis s Savinjskih Alp, poletje 2022
IZ DOLINE NA VRH
Hribovski zapis za seniorje, ki so že kdaj bili v visokogorju in bi radi vajo ponovili - moja izkušnja.
Že ob zgodnji jutranji uri spočite noge stlačim v hribovske čevlje, si nadenem nahrbtnik in se po štiriindvajsetih letih iz dna doline, ponovno odpravim na pot v visokogorje. Iz Kota, kot imenujemo zatrep Logarske doline, kjer se obrne proti zahodu in že precej pridobi na nadmorski višini, me današnje hribolazenje usmeri na peščeno pot proti slapu Rinka. Precej shojena in ponekod posuta z večjim kamenjem, se taista pot med grmičevjem in visoko rastjo počasi vzpenja.
Tu in tam je ob poti kakšna večja skala - balvan, ki se je prikotalila z višje ležečih predelov do sem, polno je podrasti na obeh straneh in tudi v bolj vročih dneh, je senčna hoja tod zelo prijetna. Za tiste, ki se na pot podajajo prvikrat, so vsake toliko časa namalane tudi zanesljive markacije, ki pa pravzaprav niso potrebne, kajti pot je res široko udobna in nezgrešljiva.
Čez leseno brv, ki ji nekateri radi pravijo most, me pot usmeri v gozd in po razdrapanem terenu strmo navzgor. Korenine žilavega hribovskega rastja večkrat prečijo pot in zgodaj zjutraj, ko so temperature še nizke (tokrat je bilo za hojo zelo prijetnih 9 stopinj), so lahko še malce vlažne in previdnost pri stopanju nanje ne bo odveč.
Tudi skale in kamenje, ki jih prečimo in uporabljamo za stop in lažje premagovanje strmine, so prav tako še vlažne. Tik pred brvjo nad slapom Rinka, nas pospremi v skalo napeta jeklenica, ki bo v veliko pomoč pri vzpenjanju in kar je zelo pomembno »ne cveti«, glej sliko.
In od tod se med visokim rastjem že pokažejo nekateri vrhovi, ki oklepajo Logarsko, južno pobočje Brane.
Nekaj korakov naprej pa nas pričakajo lesene stopnice. Jeklenica, ki je zanesljivo pritrjena v skalo na naši levi, pa je za odraslega človeka malce prenizka, kar nazorno prikaže naslednja slika.
Vseeno je v pomoč, če je to potrebno. Lesena brv je dobro oskrbljena in v odličnem stanju, enako kot spodnja. In sedaj levo navzgor, spet po lesenih prečkah, ki pa so mokre - previdno torej! Jeklenica je ob teh lesenih stopnicah na pravšnji višini in odlično služi svojemu namenu.
Pot nadaljuje po precej razdrapanem terenu navzgor do zoprnega kratkega in vedno mokrega skoka, ki je povrhu vsega še deloma porasel z mahom. Torej spet previdnost pri stopanju tod.
Čez čas prisopihamo do klopce tik ob poti, ki jo seveda lahko s pridom uporabimo, da svoje spodnje okončine razbremenimo za nekaj minut, odložimo nahrbtnik in se nadihamo svežega jutranjega zraka. Nadaljujemo po skalovju in peščenjaku, dokaj strmo navzgor in pred nami se pojavita tabli, ki označujeta smer proti Frischaufovemu domu in druga kaže na pastirsko pot, ki nas popelje v dolino, mimo slapa Rinka, torej je to druga, daljša pot.
Še nekaj minut in pred nami se pojavi večja skalna gmota izpod katere priteka voda. To je seveda zgornji izvir Savinje. Sledi osvežitev po obrazu, vratu, golenicah in rokah – blaženo!
Nekaj minut lenarjena si privoščim in nadaljujem s spet strmim vzponom po gozdni poti. Ob poti nas spremljajo razmetani skalni balvani, tu in tam kakšna obledela markacija, ki jih bo treba obnoviti in po mojem mnenju namalti bolj smiselno. Težava je, da je v tem gozdnatem delu speljanih več poti, ki nas lahko zmedejo in zavedejo. Če je vreme jasno in vidljivost zadovoljiva, ne bo težav, če pa nas preseneti megla, pa znamo tavati po gozdu in strmina na naši desni je lahko kaj nevarna! Tik preden stopimo na plano iz hladnega gozda nas pričaka tabla in njen napis pove vse.
Le nekaj korakov dalje pa je drog z dobro čitljivimi oznakami in smermi. Dodamo lahko še težavnost poti, kot jih ocenjujem jaz (torej je to popolnoma subjektivna ocena) in ki jih na tablah ni:
*
Mrzla gora 2h 30min – ZELO ZAHTEVNO
* Turska gora 2h 30min –
ZELO ZAHTEVNO
* Koroška Rinka (Križ) 3h – ZELO ZAHTEVNO
*
Brana 3h – ZAHTEVNO
* Koča na Kamniškem sedlu 1h 30min –
ZAHTEVNO
* Kranjska koča 3h 30min – LAHKO
* Cojzova koča
5h 30min – ZELO ZAHTEVNO
In končno: začasna "Plaža na traunku", kjer odvržem nahrbtnik in pretegnem vse ude.
Tako. Ob dejstvu, da je moje kondicijsko stanje bolj ravninsko in z ne dosti prehojenimi kilometri, ter precej postanki vmes, ki so bili namenjeni tudi fotografiranju in žeji, sem do Okrešlja potreboval 1h 11min. Na tabli pri obračališču piše 1 ura. Hmmm, to smo zmogli v mlajših letih in s pravo hribovsko kondicijo. Nič ne de, tukaj sem in to šteje, kajti nikamor se mi ne mudi.
Še nekaj o mojem gorskem cilju. Le ta je visoko zastavljen, vendar brez obveznosti: Ledinski vrh 2108m. Začrtana pot: Kot – slap Rinka – Okrešelj – Zg. Okrešelj – Prag – Mrzli dol – Savinjsko sedlo – Jezersko sedlo – Ledinski vrh. In nazaj po isti poti. Skupaj po tablah to znese 6h 30 min + počitki in malica in je rezultat nekje 7 do 7h 30min. Torej prvi in najbolj strm ter utrujajoč del (zaradi stanja poti) je za mano. In še klasična fotografija z Okrešeljskega travnika. Seveda s krajevnimi imeni za lažjo predstavo in mogoče komu v pomoč.
No in tu (Plaža na traunku), se že srečam s tistimi bolj zgodnimi hribovci. Večina novodobnih t.i. pohodnikov pa tako ali drugače prihaja šele sredi dopoldneva ali še pozneje. Skratka po nekaj minutnem lenarjenju in nameščanju čevljev (sezutje, urejanje nogavic in prevezava vezalk) spet naprej, proti cilju, na zahod. Po nekaj metrih me pričakajo smerne table in nadaljujem naravnost.
Pot proti Zaspanemu hribu se zložno vzpenja in ob njej je še vedno zelenja v izobilju, čeprav sem na nadmorski višini čez 1.400 metrov. Tu s pogledom poiščem Hudi prask, ki sem ga pred mnogimi leti preplezal (rumen črtkan oval). To je lahkotno plezanje po brezpotju in nudi svojevrsten užitek, še posebej grebensko prečenje in obhodi proti vrhu Mrzle gore. Prava poslastica za ljubitelje brezpotja in štiri okončinskega premagovanja strmin.
Rastje se vse bolj razmika, postaja vse redkejše in nižje, pojavlja se vse več osamelih macesnov, rušje se razbohoti in skale po katerih se potikam postajajo vse bolj gole. Prihajam v območje Zgornjega Okrešlja. Tudi strmina malce pokaže zobe. V daljavi nad sabo in v smeri zahoda, opazim Prag - druga stopnica danes (rdeč oval), ki me bo popeljala v še bolj odmaknjen in samoten kamnit svet.
Pogled na jug, proti Štajerski Rinki, ki s svojo ostro stožčasto obliko ni podobna nobenemu vrhu tod okoli, kadar jo opazujemo s te strani seveda.
Še bolj levo, proti jugu, lahko zasledimo Turski žleb, ki je tu in tam še zasnežen, sicer pa pot skozenj poteka po jeklenih stopih in je varovana z jeklenico.
Ozrem se še bolj na levo, proti Kamniškemu sedlu, ki se počasi prebuja iz sence mogočne Planjave nad sabo. Desno pa je široka Brana že vsa v soncu in privablja zgodnje hribovce na svojo vršno planoto.
Nadaljujem pod zelo razsežnim južnim ostenjem Mrzle gore (vrh je viden v ozadju, na sredini fotografije).
Markacija, ena od mnogih, ki so na tem delu poti dobro vidne in prepoznavne. Še posebej izstopa na beli skali, ki je vsajena med gorske trave in nizko grmičevje.
Zapuščam zadnje visoko rastje in se nezadržno bližam Pragu. Še zadnjič izkoristim senco, ki jo ponuja macesen in okoliško rušje. Vržem se na tla in nekaj minut lenarim.
Treba bo naprej, pot je še dolga in za »svežega hribovca« bo še dovolj naporna. Oziram se naokrog kjer je le še nizko ruševje in trava. Ruševje pa sicer odlično služi kot zanesljiv nadomestek jeklenice, kjer je to potrebno za napredovanje ali pa spuščanje. Edina nevšečnost je, da vsebuje precej smole, ki se kaj rada prime na naše dlani in prste. Lahko bi uporabljal rokavice, ampak bo z njih težko odstraniti smolo. Z rok pa gre to zelo enostavno. S pridom uporabimo pesek, po katerem hodimo, kajti le ta je tisti, ki nam z rok in prstov v trenutku odstrani smolo. Saj poznamo »šmir žajfo«? Torej nikar z vodo ali papirjem, ampak samo s peskom – zanesljivo in preizkušeno.
Še pogled na mejni greben z Avstrijo, ki se vleče od Savinjskega sedla proti vrhu Mrzle gor. V sredini fotografije je Mrzli vrh, dosegljiv po brezpotju in z lažjo plezarijo.
Že od daleč, nižje na poti, sem opazil snežno zaplato, ki leži pod Pragom (na sliki je pogled od Praga navzdol).
Kot je videti, ne bo nič resnega, sicer pa je cepin na nahrbtniku, dereze pa v njem. Tudi stopinje so že utrjene in se enostavno podam po njih preko, na drugo stran, kjer me pričakuje skalni skok, poln grušča, imenovan Prag.
Prag je naravni mejnik med Zgornjim Okrešljem in Mrzlim dolom, oz. natančneje med zgornjo in spodnjo krnico, ki sta posledici ledeniške dejavnosti v daljni preteklosti, katera je oblikovala celotno Logarsko dolino. Prag, katerega spodnji del se začne na višin 1.750 m, je zelo strm skalnat skok, pod katerim sem si privoščil daljši počitek in malico. Tudi preučil sem možnost nadaljevanja poti proti Savinjskemu sedlu in naprej vse do Ledinskega vrha. Do sem sem potreboval 3 ure z vsemi počitki in foto premori. Torej bo do vrha še vsaj eno uro do uro in pol.
Med lazenjem čez Prag je tudi nekaj mest od koder so pogledi nadvse divji in zanimivi; okrog vrha Štajerske Rinke (2.374 m) se klatijo koprenasti oblaki, ki prihajajo z juga, kar pomeni zagotovo spremembo vremena.
Zapadno kamenje glasno naznanja svojo gravitacijsko pot navzdol na melišče, tik pred mano – nadeti bo treba čelado! Pa spet prihrumi nekaj kamenja. V mislih imam gamse, ki se potikajo po zgoraj ležečih ozkih policah, kajti drug ne more biti, saj više zgoraj ni označenih poti, če pa so v steni alpinisti, pa tega zagotovo ne počnejo. Šilt-kapo zamenjam s čelado in nadaljujem lazenje prek nerodnega Praga navzgor, do najvišje ležeče Logarske krnice – Mrzli dol. La ta se skriva za mogočnim ostenjem Križa, ki jo zastira z njene južne strani, na severu pa jo omejujejo travnate strmine zelo razpotegnjenega Mrzlega vrha. In gamsi so nekaj minut pozneje tudi prečili mojo pot v Mrzlem dolu, seveda v primerni in varni razdalji od mene.
Nekako puščobno in tuje deluje ta krnica (Mrzli dol), ki je posuta s kamnitim gruščem, manjšimi skalami in posameznimi šopi ali malce večjimi otočki trave. O iglavcih pa v tem koncu seveda ni govora. Torej v tej krnici ni sence! Slikovito lahko rečemo, da je to svet z drugega in ne tega sveta. Že ime samo pove, da zna biti tukaj hladno . . . in res, ta dan je iz Logarske navzgor vleklo, kot za stavo, pravzaprav je bilo mrzlo, ne le hladno. Vendar, ko človek zlagoma in neprestano prestavlja svoje noge, giblje telo v enakomernem ritmu navzgor po skalnatem melišču, tole vetrenje še kako prav pride.
Postopoma se šodrasta pot navzgor vije pretežno po južnem delu krnice in približno na sredini je odcep druge poti v levo in strmo navzgor, proti Križu. Zelo zahtevna in zračna tura, ki v enaki težavnosti nadaljuje naprej vse do vrha Koroške Rinke, ki je dobrega pol kilometra nad mano!
Na videz daleč je še do Savinjskega sedla in precej šodra bodo morali podplati mojih čevljev še premleti. Prav tja, pod oblaček bo treba . . .
Vseeno se je pot izkazala precej krajša, kot jo nam predoči narava in predvsem kamnita okolica, po kateri se gibljemo. V tem času je tudi sonce opravilo že dobršen del poti izza vzhodnega obzorja in začelo kazati svojo toplotno moč, pa tudi sence se krajšajo. Zame najmogočnejši arhitekt je zagotovo narava, ki nam vsakokrat postreže z nečim novim, če le hočemo videti in slišati. Igra senc je veličastna in povdarja igrivost, ali dramatičnost ali nedostopnost, ali pa kaj drugega. Skratka izvrstna hribovska kulisa.
Pot med drugim tudi oplazi stojišče nekdanje stražarnice iz časov bivše skupne države. Ostalo je le nekaj betona in strelovod, zakopan v tla. Ničkolikokrat sem tod pred davnimi leti prehajal državno mejo (seveda s posebno dovolilnico, ki so bile takrat obvezne za obmejno gorolazenje), pa nikoli nisem naletel na »graničarje«. Sem pa srečal njihove avstrijske kolege na Savinjskem sedlu, bili so prijazni in nevsiljivi, ko so videli mojo hribovsko opremo in obuvala.
Preseneti me nekaka kratka zajeda, skozi katero se je treba splaziti do sedla. Kadar je suho gre s pomočjo rok brez večjih težav. Ob mokrem vremenu pa je potrebna pazljivost, skale so spolzke in precej strme, ruševje z iglicami pa kar spolzi iz rok.
Tako, po dobrih stosedemdesetih minutah hoje (počitki so izvzeti!) sem odložil svoje telo na skalo poleg table, ki označuje mejni prehod – Savinjsko sedlo. Za tablo se vzpenja greben proti Mrzlemu vrhu.
Kamorkoli se ozrem, povsod naletim na vršace, zelena visoka hrbtišča, strme stene in kar največ šteje: tišino, ki jo v dolini zelo pogrešam. Na sredini slike se v soncu že greje Mrzla gora.
Spustim se s sedla, le nekaj metrov v zavetrno kotanjo, pa spet ob grebenu malce navzgor, na sam rob, kjer se odpre popolnoma drugačen pogled. Ni treba posebej razmišljati in kaj hitro uganemo ime daleč prepoznavnega severnega pobočja piramidaste Brane (v ozadju, na sredini fotografije).
Bi še kar sedel ali poležaval in užival, pa bo treba naprej. Enostavna šodrasta pot se od Savinjskega sedla do sosednega sedla - Jezerskega, prehodi v pičle 15 minutah. Le zadnji vzpon do samega sedla je precej zdelan iz razrit, pač poiščemo najlažji prehod. Z Jezerskega sedla pogled zajame vso severno ostenje Rink, Skute, Dolgega Hrbta in Grintovca.
Na nasprotni strani pa prevladuje strm skalnat Storžek (desno na sliki). In tukaj se tudi že kaže pot na moj današnji cilj.
Ne morem kar nadaljevati poti, želim se nagledati gorovja okrog sebe in obnoviti goroznanstvo - imenoslovje, ali kako že to gre. Na zahodu je izstopajoča Jezerska Kočna, prava poslastica za hribolazce in resna tura za nas seniorje (gora na sredini fotografije).
Dost je, gremo naprej proti cilju - Ledinskemu vrhu!
. . . .
