Hribopis s Savinjskih Alp, poletje
2022
IZ DOLINE NA VRH
Hribovski
zapis za seniorje, ki so že kdaj bili v visokogorju in bi radi vajo
ponovili - moja izkušnja.
Že ob zgodnji jutranji uri spočite
noge stlačim v hribovske čevlje, si nadenem nahrbtnik in se
po štiriindvajsetih letih iz dna doline, ponovno odpravim na
pot v visokogorje. Iz Kota, kot imenujemo zatrep Logarske
doline, kjer se obrne proti zahodu in že precej pridobi na
nadmorski višini, me današnje hribolazenje usmeri na peščeno pot
proti slapu Rinka. Precej shojena in ponekod posuta z večjim
kamenjem, se taista pot med grmičevjem in visoko rastjo počasi
vzpenja.
Tu
in tam je ob poti kakšna večja skala - balvan, ki se je prikotalila
z višje ležečih predelov do sem, polno je podrasti na obeh straneh
in tudi v bolj vročih dneh, je senčna hoja tod zelo prijetna. Za
tiste, ki se na pot podajajo prvikrat, so vsake toliko časa namalane
tudi zanesljive markacije, ki pa pravzaprav niso potrebne, kajti pot
je res široko udobna in nezgrešljiva.
Čez
leseno brv, ki ji nekateri radi pravijo most, me pot usmeri v gozd in
po razdrapanem terenu strmo navzgor. Korenine žilavega hribovskega
rastja večkrat prečijo pot in zgodaj zjutraj, ko so temperature še
nizke (tokrat je bilo za hojo zelo prijetnih 9 stopinj), so lahko še
malce vlažne in previdnost pri stopanju nanje ne bo odveč.
Tudi
skale in kamenje, ki jih prečimo in uporabljamo za stop in lažje
premagovanje strmine, so prav tako še vlažne. Tik pred brvjo nad
slapom Rinka, nas pospremi v skalo napeta jeklenica, ki bo v veliko
pomoč pri vzpenjanju in kar je zelo pomembno »ne cveti«, glej
sliko.
In od tod se med visokim rastjem že
pokažejo nekateri vrhovi, ki oklepajo Logarsko, južno pobočje
Brane.
Nekaj korakov naprej pa nas pričakajo
lesene stopnice. Jeklenica, ki je zanesljivo pritrjena v skalo na
naši levi, pa je za odraslega človeka malce prenizka, kar nazorno
prikaže naslednja slika.
Vseeno je v pomoč, če je to
potrebno. Lesena brv je dobro oskrbljena in v odličnem stanju, enako
kot spodnja. In sedaj levo navzgor, spet po lesenih prečkah, ki pa
so mokre - previdno torej! Jeklenica je ob teh lesenih stopnicah na
pravšnji višini in odlično služi svojemu namenu.
Pot nadaljuje po precej razdrapanem
terenu navzgor do zoprnega kratkega in vedno mokrega skoka, ki je
povrhu vsega še deloma porasel z mahom. Torej spet previdnost pri
stopanju tod.
Čez
čas prisopihamo do klopce tik ob poti, ki jo seveda lahko s pridom
uporabimo, da svoje spodnje okončine razbremenimo za nekaj minut,
odložimo nahrbtnik in se nadihamo svežega jutranjega
zraka. Nadaljujemo po skalovju in peščenjaku, dokaj strmo
navzgor in pred nami se pojavita tabli, ki označujeta smer proti
Frischaufovemu domu in druga kaže na pastirsko pot, ki nas popelje v
dolino, mimo slapa Rinka, torej je to druga, daljša pot.
Še
nekaj minut in pred nami se pojavi večja skalna gmota izpod katere
priteka voda. To je seveda zgornji izvir Savinje. Sledi osvežitev po
obrazu, vratu, golenicah in rokah – blaženo!
Nekaj
minut lenarjena si privoščim in nadaljujem s spet strmim vzponom po
gozdni poti. Ob poti nas spremljajo razmetani skalni balvani, tu in
tam kakšna obledela markacija, ki jih bo treba obnoviti in po mojem
mnenju namalti bolj smiselno. Težava je, da je v tem gozdnatem delu
speljanih več poti, ki nas lahko zmedejo in zavedejo. Če je vreme
jasno in vidljivost zadovoljiva, ne bo težav, če pa nas preseneti
megla, pa znamo tavati po gozdu in strmina na naši desni je lahko
kaj nevarna! Tik preden stopimo na plano iz hladnega gozda nas
pričaka tabla in njen napis pove vse.
Le
nekaj korakov dalje pa je drog z dobro čitljivimi oznakami in
smermi. Dodamo lahko še težavnost poti, kot jih ocenjujem jaz
(torej je to popolnoma subjektivna ocena) in ki jih na tablah ni:
*
Mrzla gora 2h 30min – ZELO ZAHTEVNO
* Turska gora 2h 30min –
ZELO ZAHTEVNO
* Koroška Rinka (Križ) 3h – ZELO ZAHTEVNO
*
Brana 3h – ZAHTEVNO
* Koča na Kamniškem sedlu 1h 30min –
ZAHTEVNO
* Kranjska koča 3h 30min – LAHKO
* Cojzova koča
5h 30min – ZELO ZAHTEVNO
In
končno: začasna "Plaža
na traunku", kjer odvržem
nahrbtnik in pretegnem vse ude.
Tako.
Ob dejstvu, da je moje kondicijsko stanje bolj ravninsko in z ne
dosti prehojenimi kilometri, ter precej postanki vmes, ki so bili
namenjeni tudi fotografiranju in žeji, sem do Okrešlja potreboval
1h 11min. Na tabli pri obračališču piše 1 ura. Hmmm, to smo
zmogli v mlajših letih in s pravo hribovsko kondicijo. Nič ne de,
tukaj sem in to šteje, kajti nikamor se mi ne mudi.
Še
nekaj o mojem gorskem cilju. Le ta je visoko zastavljen, vendar brez
obveznosti: Ledinski vrh 2108m. Začrtana pot: Kot – slap Rinka –
Okrešelj – Zg. Okrešelj – Prag – Mrzli dol – Savinjsko
sedlo – Jezersko sedlo – Ledinski vrh. In nazaj po isti poti.
Skupaj po tablah to znese 6h 30 min + počitki in malica in je
rezultat nekje 7 do 7h 30min. Torej prvi in najbolj strm ter
utrujajoč del (zaradi stanja poti) je za mano. In še klasična
fotografija z Okrešeljskega travnika. Seveda s krajevnimi imeni za
lažjo predstavo in mogoče komu v pomoč.
No
in tu (Plaža na traunku), se že srečam s tistimi bolj
zgodnimi hribovci. Večina novodobnih t.i. pohodnikov pa tako ali
drugače prihaja šele sredi dopoldneva ali še pozneje.
Skratka po nekaj minutnem lenarjenju in nameščanju čevljev
(sezutje, urejanje nogavic in prevezava vezalk) spet naprej, proti
cilju, na zahod. Po nekaj metrih me pričakajo smerne table in nadaljujem
naravnost.
Pot
proti Zaspanemu hribu se zložno vzpenja in ob njej je še vedno
zelenja v izobilju, čeprav sem na nadmorski višini čez 1.400
metrov. Tu s pogledom poiščem Hudi prask, ki sem ga pred mnogimi
leti preplezal (rumen črtkan oval). To je lahkotno plezanje po
brezpotju in nudi svojevrsten užitek, še posebej grebensko prečenje
in obhodi proti vrhu Mrzle gore. Prava poslastica za ljubitelje
brezpotja in štiri okončinskega premagovanja strmin.
Rastje
se vse bolj razmika, postaja vse redkejše in nižje, pojavlja se vse
več osamelih macesnov, rušje se razbohoti in skale po katerih se
potikam postajajo vse bolj gole. Prihajam v območje Zgornjega
Okrešlja. Tudi strmina malce pokaže zobe. V daljavi nad sabo in v
smeri zahoda, opazim Prag - druga stopnica danes (rdeč oval), ki me
bo popeljala v še bolj odmaknjen in samoten kamnit svet.
Pogled na jug, proti Štajerski Rinki,
ki s svojo ostro stožčasto obliko ni podobna nobenemu vrhu tod
okoli, kadar jo opazujemo s te strani seveda.
Še bolj levo, proti jugu, lahko
zasledimo Turski žleb, ki je tu in tam še zasnežen, sicer pa pot
skozenj poteka po jeklenih stopih in je varovana z jeklenico.
Ozrem se še bolj na levo, proti
Kamniškemu sedlu, ki se počasi prebuja iz sence mogočne Planjave
nad sabo. Desno pa je široka Brana že vsa v soncu in privablja
zgodnje hribovce na svojo vršno planoto.
Nadaljujem pod zelo razsežnim južnim
ostenjem Mrzle gore (vrh je viden v ozadju, na sredini fotografije).
Markacija, ena od mnogih, ki so na tem
delu poti dobro vidne in prepoznavne. Še posebej izstopa na beli
skali, ki je vsajena med gorske trave in nizko grmičevje.
Zapuščam zadnje visoko rastje in se
nezadržno bližam Pragu. Še zadnjič izkoristim senco, ki jo ponuja
macesen in okoliško rušje. Vržem se na tla in nekaj minut lenarim.
Treba
bo naprej, pot je še dolga in za »svežega hribovca« bo še dovolj
naporna. Oziram se naokrog kjer je le še nizko ruševje in trava.
Ruševje pa sicer odlično služi kot zanesljiv nadomestek jeklenice,
kjer je to potrebno za napredovanje ali pa spuščanje. Edina
nevšečnost je, da vsebuje precej smole, ki se kaj rada prime na
naše dlani in prste. Lahko bi uporabljal rokavice, ampak bo z njih
težko odstraniti smolo. Z rok pa gre to zelo enostavno. S pridom
uporabimo pesek, po katerem hodimo, kajti le ta je tisti, ki nam z
rok in prstov v trenutku odstrani smolo. Saj poznamo »šmir žajfo«?
Torej nikar z vodo ali papirjem, ampak samo s peskom – zanesljivo
in preizkušeno.
Še
pogled na mejni greben z Avstrijo, ki se vleče od Savinjskega sedla
proti vrhu Mrzle gor. V sredini fotografije je Mrzli vrh, dosegljiv
po brezpotju in z lažjo plezarijo.
Že od daleč, nižje na poti, sem
opazil snežno zaplato, ki leži pod Pragom (na sliki je pogled od Praga navzdol).
Kot je videti, ne bo nič resnega,
sicer pa je cepin na nahrbtniku, dereze pa v njem. Tudi stopinje so
že utrjene in se enostavno podam po njih preko, na drugo stran, kjer
me pričakuje skalni skok, poln grušča, imenovan Prag.
Prag je naravni mejnik med Zgornjim
Okrešljem in Mrzlim dolom, oz. natančneje med zgornjo in spodnjo
krnico, ki sta posledici ledeniške dejavnosti v daljni preteklosti,
katera je oblikovala celotno Logarsko dolino. Prag, katerega
spodnji del se začne na višin 1.750 m, je zelo strm skalnat skok,
pod katerim sem si privoščil daljši počitek in malico. Tudi
preučil sem možnost nadaljevanja poti proti Savinjskemu sedlu in
naprej vse do Ledinskega vrha. Do sem sem potreboval 3 ure z vsemi
počitki in foto premori. Torej bo do vrha še vsaj eno uro do uro in
pol.
Med
lazenjem čez Prag je tudi nekaj mest od koder so pogledi nadvse
divji in zanimivi; okrog vrha Štajerske Rinke (2.374 m) se klatijo
koprenasti oblaki, ki prihajajo z juga, kar pomeni zagotovo spremembo
vremena.
Zapadno kamenje glasno naznanja svojo
gravitacijsko pot navzdol na melišče, tik pred mano – nadeti bo
treba čelado! Pa spet prihrumi nekaj kamenja. V mislih imam gamse,
ki se potikajo po zgoraj ležečih ozkih policah, kajti drug ne more
biti, saj više zgoraj ni označenih poti, če pa so v steni
alpinisti, pa tega zagotovo ne počnejo. Šilt-kapo zamenjam s
čelado in nadaljujem lazenje prek nerodnega Praga navzgor, do
najvišje ležeče Logarske krnice – Mrzli dol. La ta se skriva za
mogočnim ostenjem Križa, ki jo zastira z njene južne strani, na
severu pa jo omejujejo travnate strmine zelo razpotegnjenega Mrzlega
vrha. In gamsi so nekaj minut pozneje tudi prečili mojo pot v Mrzlem
dolu, seveda v primerni in varni razdalji od mene.
Nekako
puščobno in tuje deluje ta krnica (Mrzli dol), ki je posuta s
kamnitim gruščem, manjšimi skalami in posameznimi šopi ali malce
večjimi otočki trave. O iglavcih pa v tem koncu seveda ni govora.
Torej v tej krnici ni sence! Slikovito lahko rečemo, da je to svet z
drugega in ne tega sveta. Že ime samo pove, da zna biti tukaj hladno
. . . in res, ta dan je iz Logarske navzgor vleklo, kot za stavo,
pravzaprav je bilo mrzlo, ne le hladno. Vendar, ko človek zlagoma in
neprestano prestavlja svoje noge, giblje telo v enakomernem ritmu
navzgor po skalnatem melišču, tole vetrenje še kako prav pride.
Postopoma
se šodrasta pot navzgor vije pretežno po južnem delu krnice in
približno na sredini je odcep druge poti v levo in strmo navzgor,
proti Križu. Zelo zahtevna in zračna tura, ki v enaki težavnosti
nadaljuje naprej vse do vrha Koroške Rinke, ki je dobrega pol
kilometra nad mano!
Na
videz daleč je še do Savinjskega sedla in precej šodra bodo morali
podplati mojih čevljev še premleti. Prav tja, pod oblaček bo treba
. . .
Vseeno se je pot izkazala precej
krajša, kot jo nam predoči narava in predvsem kamnita okolica, po
kateri se gibljemo. V tem času je tudi sonce opravilo že dobršen
del poti izza vzhodnega obzorja in začelo kazati svojo toplotno moč,
pa tudi sence se krajšajo. Zame najmogočnejši arhitekt je zagotovo
narava, ki nam vsakokrat postreže z nečim novim, če le hočemo
videti in slišati. Igra senc je veličastna in povdarja igrivost,
ali dramatičnost ali nedostopnost, ali pa kaj drugega.
Skratka izvrstna hribovska kulisa.
Pot med drugim tudi oplazi stojišče
nekdanje stražarnice iz časov bivše skupne države. Ostalo je le
nekaj betona in strelovod, zakopan v tla. Ničkolikokrat sem tod pred
davnimi leti prehajal državno mejo (seveda s posebno dovolilnico, ki
so bile takrat obvezne za obmejno gorolazenje), pa nikoli nisem
naletel na »graničarje«. Sem pa srečal njihove avstrijske kolege
na Savinjskem sedlu, bili so prijazni in nevsiljivi, ko so videli
mojo hribovsko opremo in obuvala.
Preseneti me nekaka kratka zajeda,
skozi katero se je treba splaziti do sedla. Kadar je suho gre s
pomočjo rok brez večjih težav. Ob mokrem vremenu pa je potrebna
pazljivost, skale so spolzke in precej strme, ruševje z iglicami pa
kar spolzi iz rok.
Tako, po dobrih stosedemdesetih
minutah hoje (počitki so izvzeti!) sem odložil svoje telo na skalo
poleg table, ki označuje mejni prehod – Savinjsko sedlo. Za tablo
se vzpenja greben proti Mrzlemu vrhu.
Kamorkoli se ozrem, povsod naletim na
vršace, zelena visoka hrbtišča, strme stene in kar največ šteje:
tišino, ki jo v dolini zelo pogrešam. Na sredini slike se v soncu
že greje Mrzla gora.
Spustim se s sedla, le nekaj metrov v
zavetrno kotanjo, pa spet ob grebenu malce navzgor, na sam rob, kjer
se odpre popolnoma drugačen pogled. Ni treba posebej razmišljati in
kaj hitro uganemo ime daleč prepoznavnega severnega pobočja
piramidaste Brane (v ozadju, na sredini fotografije).
Bi še kar sedel ali poležaval in
užival, pa bo treba naprej. Enostavna šodrasta pot se od
Savinjskega sedla do sosednega sedla - Jezerskega, prehodi v pičle
15 minutah. Le zadnji vzpon do samega sedla je precej zdelan iz
razrit, pač poiščemo najlažji prehod. Z Jezerskega sedla pogled
zajame vso severno ostenje Rink, Skute, Dolgega Hrbta in Grintovca.
Na nasprotni strani pa prevladuje strm
skalnat Storžek (desno na sliki). In tukaj se tudi že kaže pot na
moj današnji cilj.
Ne morem kar nadaljevati poti, želim
se nagledati gorovja okrog sebe in obnoviti goroznanstvo -
imenoslovje, ali kako že to gre. Na zahodu je izstopajoča Jezerska
Kočna, prava poslastica za hribolazce in resna tura za nas seniorje
(gora na sredini fotografije).
Dost je, gremo naprej proti cilju - Ledinskemu
vrhu!
. . . .
